SLOVENSKI GRAFIKI IZ ITALIJE / SLOVENSKI GRAFIČARI IZ ITALIJE / ARTISTI GRAFICI SLOVENI D'ITALIA

25/mar/2021 13:39:02 Segno Contatta l'autore

 

25. marec–30. april 2021 

 

Galerija Zuccato (Pučko otvoreno učilište)

Ul. Decumanus 34

52440, Poreč

Hrvaška

tel. +385 52 887 217

Fax: +385 52 887 222

https://www.poup.hr/

 

 

Skupinska razstava

 

SLOVENSKI GRAFIČARI IZ ITALIJE /

ARTISTI GRAFICI SLOVENI D'ITALIA /

SLOVENSKI GRAFIKI IZ ITALIJE

 

Umetniki: Avgust Černigoj, Bogdan Grom, Matjaž Hmeljak, Zora Koren Skerk, Marjan Kravos, Anton Zoran Mušič, Klavdij Palčič, Claudia Raza, Jan Sedmak, Lojze Spacal,

Franco Vecchiet, Edvard Zajec, Ivan Žerjal.

 

 

Kurator: Denis Volk

 

Odprtje razstave: četrtek, 25. marca 2021, ob 19. uri

 

V četrtek, 25. marca 2021, ob 19. uri bo v Galeriji Zuccato v Poreču odprtje skupinske razstave SLOVENSKI GRAFIČARI IZ ITALIJE, kurator je Denis Volk.

Razstavo je organiziralo Pučko otvoreno učilište Poreč v sodelovanju z MGLC – Mednarodnim grafičnim likovnim centrom iz Ljubljane, Uradom vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ambasado Republike Slovenije v Zagrebu.

 

 

Razstava bo na ogled do 30. aprila 2021, vsak dan 10.–12. in 16–20. ure, zaprto nedelja in prazniki.

 

Vstop je prost.

 

 

Razstava grafičark in grafikov slovenskega rodu iz Italije je pregled grafičnega ustvarjanja umetnic in umetnikov, ki izhajajo iz italijanskega prostora ali so v njem ustvarjali. V tem pregledu nikakor niso zajeti vsi ustvarjalci, temveč le tisti, ki so redno ustvarjali v grafiki, nekateri pa  so s svojim delom vplivali tudi na umetniško snovanje drugih umetnic in umetnikov. Pomembni so tako za slovensko in italijansko kot tudi evropsko in svetovno umetnost. Dela na razstavi segajo nazaj do obdobja med obema vojnama.

Razstava predstavlja grafičarke in grafike iz Italije, ki so sodelovali z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom iz Ljubljane (MGLC), kot udeleženci in nagrajenci Mednarodnega grafičnega bienala, ki ga organizira MGLC in že od leta 1955 v svetu velja za pomembnejšega in uglednejšega. Nekateri od razstavljenih umetnikov so uvrščeni v grafične zbirke MGLC, nekateri pa so ustvarjali v njihovih grafičnih ateljejih, zato mnogo razstavljenih del prihaja iz te ustanove.  Izbor umetnikov iz Italije, ki je zožen le na tiste slovenskega rodu, je dopolnjen še z nekaterimi, tudi mlajšimi ustvarjalci,  ki so pomembni grafični umetniki tega prostora.

Razstavljena dela so zasnovali umetnice in umetniki: Avgust Černigoj, Bogdan Grom, Matjaž Hmeljak, Zora Koren Skerk, Marjan Kravos, Anton Zoran Mušič, Klavdij Palčič, Claudia Raza, Jan Sedmak, Lojze Spacal, Franc Vecchiet, Edvard Zajec in Ivan Žerjal.

 

 

 

Sodelovanje pri razstavi:

MGLC – Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana

Ambasada Republike Slovenije v Zagrebu

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

Kulturno društvo za umetnost KONS, Trst

 

 

Posebna zahvala MGLC – Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru iz Ljubljane, finančni družbi KB 1909 iz Gorice, Generalnemu konzulatu RS v Trstu ter umetnikom in zasebnim zbirateljem za posojena dela.

 

 

Umetniki:

 

Avgust Černigoj (1898, Trst–1985, Sežana) je vidnejši predstavnik slovenske avantgarde in utemeljitelj slovenskega konstruktivizma. Ustvarjal je risbe, slike, akvarele, kolaže, scenografije, makete, ilustracije, stenske poslikave cerkva in likovno ladijsko opremo ter v delu iskal nove izrazne načine. Grafiko je realiziral zlasti v jedkanicah in linorezih. Leta 1976 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado. Poučeval je mnoge generacije in vplival na številne umetnike.

 

Bogdan Grom (1918, Devinščina pri Proseku–2013, ZDA) je deloval kot slikar, grafik in kipar. Leta 1957 se je preselil v ZDA, kjer se je specializiral v uporabni umetnosti ter opremljal nakupovalna in gospodarska središča ter druge urbane in sakralne objekte. Ustvarjal je slike, kipe, risbe, tapiserije in ilustriral. V njegovih delih se prepozna navezanost na domači Kras in le-temu podobno Novo Mehiko. Poučeval je na številnih šolah v Sloveniji, Italiji in ZDA.

 

Matjaž Hmeljak (1941, Trst) je diplomiral iz elektronike, pozneje pa poučeval informatiko. V obdobju od leta 1970 do 1980 je sodeloval s slikarjem Edvardom Zajcem, s katerim sta realizirala štiri večje sisteme na področju računalniške umetnosti in se uvrstila med začetnike računalniške grafike v svetovnem merilu. Od takrat sam razvija svoje likovne računalniške sisteme na področju računalniške grafike.

 

Anton Zoran Mušič (1909, Bukovica–2005, Benetke) je iz Maribora, po številnih selitvah, odšel na akademijo v Zagrebu. Po potovanju v Španijo (1935) je služil vojaški rok v Dalmaciji, kamor se je redno vračal. Med drugo svetovno vojno je živel med Trstom in Benetkami, kjer je bil leta 1944 aretiran in poslan v taborišče Dachau. Po vojni je iz Ljubljane odšel v Gorico in nato v Benetke, kjer je spoznal svojo ženo Ido Cadorin, s katero je življenje preživel med Benetkami in Parizom. Kot izvrsten risar, slikar in grafik se je mednarodno uveljavil. Njegovi motivi so bili kraški in dalmatinski motivi, italijanske krajine, akti in portreti, zlasti Ide, ter avtoportreti, prizori iz taborišča (cikel Nismo poslednji), vedute Benetk in drugi.

 

Zora Koren Skerk (1927, Zagorje pri Pivki–2016, Trst) je službovala v Trstu, po upokojitvi pa se je povsem posvetila umetnosti. Ustvarjala je slike, pa tudi grafike, zlasti jedkanice in linoreze. Njeni motivi so kraška pokrajina, rože, tihožitja, portreti in drugi. Sodelovala je na Mednarodnem grafičnem bienalu in za svoje delo je prejela več nagrad.

 

Marjan Kravos (1948, Trst) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral iz slikarstva, na podiplomskem študiju pa iz grafike. Poučeval je zgodovino umetnosti in grafiko, do upokojitve pa je bil dolgoletni tehnični vodja in scenograf v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Ustvarjal je grafike, v zadnjih letih pa se posveča ex librisom. Za svoje delo je prejel več nagrad. Živi v Trstu.

 

Klavdij Palčič (1940, Trst) je diplomiral na Umetnostnem liceju v Benetkah. Poučeval je risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je pri Založništvu tržaškega tiska ustanovil grafični atelje Graficenter. Ukvarja se s slikarstvom in grafiko, pa tudi z ilustracijo, scenografijo in kostumografijo. V svojem delu raziskuje predvsem razmerja med duhom in materijo, med človekom in okoljem. Živi v Trstu.

 

Claudia Raza (1943, Čedad) je vsestranska umetnica – slikarka, grafičarka in pesnica. V Benetkah je obiskovala Mednarodno šolo za grafiko in bila med ustanovitelji umetniške tiskarne Tintoretto. Pri grafiki uporablja klasične in eksperimentalne tehnike. V svojih knjigah umetnice združuje poezijo in grafiko. Njena motivika je velikokrat narava, zlasti Kras in izliv Timava. Živi in dela v Nabrežini pri Trstu.

 

Jan Sedmak (1983, Trst) se je po študiju na tržaškem likovnem zavodu Nordio usmeril in specializiral na področje ilustracije. Od leta 2008 deluje samostojno ter kot ilustrator in animator sodeluje s številnimi založbami in naročniki. S svojimi ilustracijami opremlja in oblikuje knjige, revije, plakate in reklamne oglase. Njegova ilustracija je čista in enostavna, a vseeno nazorna in jedrnata, motive jemlje iz domačega okolja in vsakdanjega življenja. Živi in dela v Trstu. Uvrščen je med dvesto finalistov svetovnega tekmovanja World Illustration Awards 2020.

 

Lojze Spacal (1907, Trst–2000, Ljubljana) se je šolal na več umetniških šolah v Italiji. Je svetovno pomemben predstavnik sodobne grafične umetnosti. Udeležil se je Beneškega bienala v letih 1948, 1954 in 1958. V njegovih delih prevladujejo motivi Krasa. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umetnikovemu delu je posvečena Galerija Lojzeta Spacala v Štanjelu.

 

Franc Vecchiet (1941, Trst) se je po študiju grafike v Urbinu izpopolnjeval v Benetkah, Parizu in na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Njegovo ustvarjanje zajema slikarstvo, grafiko, kolaž pa tudi instalacijo. Vecchietov likovni izraz omogoča svobodno doživljanje in interpretacijo struktur, ki dajejo občutek reliefa. Leta 1989 je prejel nagrado Prešernovega sklada za grafični opus. Vodi tečaje grafike in živi v Trstu.

 

Edvard Zajec (1938, Trst–2018, Syracusa, ZDA) je po selitvi družine v ZDA tam obiskoval umetniško šolo, nato je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Na podiplomski študij se je znova podal v ZDA, na Ohio University. Med letoma 1970 in 1980 se je vrnil v Trst, kjer je svoje zamisli s področja računalniške grafike realiziral z Matjažem Hmeljakom. Uvrščen je med začetnike računalniške grafike na svetovni ravni. Od leta 1980 je živel v Syracusi (New York, ZDA), kjer je predaval računalniško grafiko na univerzi.

 

Ivan Žerjal (1976, Gorica) je po končanem študiju umetnostne zgodovine na tržaški univerzi opravil še specializacijo na Univerzi Ca' Foscari v Benetkah. Od leta 2003 poučuje ta predmet na slovenskih višjih šolah v Gorici. Leta 2014 je doktoriral iz Filozofije in teorije vizualne kulture na Primorski univerzi v Kopru, kjer je bil več let asistent. V središču njegovega umetniškega ustvarjanja je zanimanje za podobo. Raziskuje njeno moč, pomenske razlike in odstopanja, ki nastajajo ob uporabi različnih medijev.

 

 

 

Vpogled v grafično ustvarjanje blizu in okoli nas

 

Že od nekdaj sta bili Istra in sedanja Furlanija Julijska krajina – predvsem Trst – narodnostno mešani območji, na katerih so v zadnjih stoletjih skupaj živeli Hrvati, Italijani in Slovenci, v Trstu in Pulju pa še drugi narodi. Tekom številnih zgodovinskih dogodkov so se na tem območju politične razmere ves čas zelo spreminjale, isto ozemlje pa je pripadalo več državam.

Na pripadnost umetnic in umetnikov tako lahko gledamo z različnih stališč. Prvenstveno so pripadniki naroda (po starših), potem pripadniki države; če je nekdo živel in delal v različnih državah, pa si ga »lasti« več držav. Dober primer je Anton Zoran Mušič; po starših Slovenec, ki se je rodil v Avstro-Ogrski, nato je živel na narodnostno slovenskem ozemlju v Italiji in Jugoslaviji, študiral v Zagrebu, potem pa živel v Benetkah in Parizu. Tako najdemo podatke, da je Mušič slovenski, italijanski, jugoslovanski, hrvaški, francoski in celo avstrijski umetnik.

A likovna umetnost, ki ne govori z besedami in ne uporablja jezika, je univerzalna. Pripoveduje zgodbe, izpoveduje in vzbuja čustva, sproža misli. Dotakne se vsakogar.

Na pričujoči razstavi izbrane umetnice in umetniki prihajajo z območja današnje Italije, so italijanski državljani, torej italijanski umetniki, a po rodu Slovenci, so torej tudi slovenski. Na njihovo umetnost smo ponosni oboji. Na koncu pa je najvažneje, kako (pripadnost) čutijo sami. Širše gledano so to evropski umetniki z geografskega območja, ki leži vzhodno od severnega dela Jadranskega morja. Pripadajo vsem.

Umetniki, ki so s svojimi deli prisotni na razstavi, so: Avgust Černigoj, Bogdan Grom, Matjaž Hmeljak, Zora Koren Skerk, Marjan Kravos, Anton Zoran Mušič, Klavdij Palčič, Claudia Raza, Jan Sedmak, Lojze Spacal, Franc Vecchiet, Edvard Zajec in Ivan Žerjal.

Zasnova razstave je sodelovanje umetnikov iz Italije z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom iz Ljubljane (v nadaljevanju MGLC); kot udeleženci Mednarodnega grafičnega bienala[i] (preko 250 jih je bilo iz Italije že pred letom 2000, med njimi sem jih izbral 9 slovenskega rodu), mnogi so uvrščeni v grafične zbirke MGLC, pet od izbranih pa je tudi ustvarjalo v grafičnih delavnicah MGLC, ki so na voljo domačim in rezidenčnim umetnikom. Ta izbor grafičark in grafikov slovenskega rodu sem dopolnil in zaokrožil še z nekaterimi, ki so delovali v času po drugi svetovni vojni pa do danes, z grafiko pa so se v času svojega umetniškega snovanja ukvarjali zelo intenzivno in neprekinjeno, zato lahko govorimo o grafičnih opusih posameznih umetnic in umetnikov; v razstavo žal niso vključeni vsi.

Grafičarke in grafiki slovenskega porekla iz Italije med italijanskimi in tudi slovenskimi umetniki predstavljajo velik in pomemben delež, nekateri med njimi so v samem vrhu grafičnega ustvarjanja in pomembni tako za slovensko kot tudi italijansko likovno umetnost, pa tudi širše v evropskem ali svetovnem merilu. Na razstavi udeležene slovenske umetnice in umetniki iz Italije so bili v času okoli druge svetovne vojne prepuščeni vplivom italijanskega umetniškega prostora in zahodnim smerem, a je pripadnost slovenski skupnosti in navezanost na domačo primorsko zemljo pri vseh pustila močan pečat. Večinoma so se izobraževali v Italiji, nekateri na nemških šolah, v povojnem času pa so se mnogi izpopolnjevali in dodatna znanja pridobivali pod mentorstvom drugih umetnikov, živečih v Italiji, ali na umetniških izobraževalnih ustanovah v Sloveniji.

Če gledamo na razstavo s stališča grafične tehnike, so na njej predstavljene tako klasične grafične tehnike (linorez, lesorez, litografija, jedkanice, sitotisk in druge, pa tudi razne eksperimentalne tehnike) kot tudi sodobne grafične tehnike. Najprej so predstavljeni bolj uveljavljeni in vplivni umetniki: Lojze Spacal – s sitotiski z značilnimi kraškimi motivi – je bil večkratni udeleženec Beneškega bienala in med pobudniki Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, vsestranski umetnik Avgust Černigoj, ki je zastopan s konstruktivističnimi deli, je bil avantgardist slovenske umetnosti, ki je poučeval in usmerjal številne mlade umetnike različnih generacij ter pomembno vplival na razvoj likovne umetnosti. V Ameriki sta se uveljavila Bogdan Grom in Edvard Zajec. Bogdan Grom je predstavljen z v Ameriki natisnjenimi litografijami z motivi domačega Krasa in v delavnici MGLC zasnovanim sitotiskom z abstrahiranim kraškim motivom, Edvard Zajec pa z litografijami in iz njih razvitimi – v svetovnem merilu – prvotnimi računalniškimi grafikami, natisnjenimi na plotu (plotterju). Anton Zoran Mušič, ki je univerzalen (vse)evropski umetnik, pa je predstavljen z litografijami, na katerih prevladujejo dalmatinski motivi in italijanske krajine.

Vseh pet je ustvarjalo s klasičnimi grafičnimi tehnikami, njim pa so sledili Klavdij Palčič s sitotiski, ki mu omogočajo, da na podoben način kot pri slikanju združuje nakazano figuro v enakovrednem odnosu z nakazanimi elementi prostora; Clavdia Raza s kraškimi motivi in figurami v tehniki karborunda; Franc Vecchiet z grafikami različnih tehnik iz različnih obdobij, ki kažejo na kontinuiteto njegovega obsežnega grafičnega opusa, pogosto konceptualnega; grafike v jedkanici in akvatinti Marjana Kravosa, ki raziskuje razmerje med trdimi geometrijskimi liki v ostro zamejenem rahlem prostoru ali obratno, mehkih likov in ostro omejenega prostora. Sledijo tihožitja Zore Koren Skerk v barvni jedkanici z globokim tiskom ter v sitotisku.

Med sodobne grafične tehnike, ki vključujejo druge likovne zvrsti in tehnologijo, sodi pionirska računalniška grafika Edvarda Zajca, ki je bila osnova za novejše/sodobne grafične tehnike, ki mejijo že na fotografijo, slikarstvo in celo kiparstvo, saj ustvarjalni proces umetniškega dela, ki ga lahko navadno končajo s tiskanjem v enem ali več izvodih, vključuje tudi te umetniške zvrsti in uporabo računalniške tehnologije tako za ustvarjanje kot za »tisk«. Tako je nastala digitalno posneta in z računalniškim programom obdelana fotografija, ki jo natisnejo s tiskalnikom, pa tudi digitalno posneta in razvita/natisnjena fotografija, ki je kasneje prenesena na drugo podlago z odtiskovanjem (transferjem) in včasih ročno dodelana z barvami (Ivan Žerjal). Sem lahko uvrstimo še z računalnikom zasnovan in oblikovan tridimenzionalen predmet, natisnjen s 3D tiskalnikom, ter podobo ali ilustracijo, ki jo umetnik ustvari na računalniku z miško, s pomočjo računalniškega programa s posebnimi »čopiči« in »peresi« (Jan Sedmak), pa tudi druga dela, ki nastanejo tako, da umetnik programira računalniški program, ki deluje avtomatizirano in sam ustvarja ter snuje nešteto podob, umetnik pa sproti nastavlja in popravlja funkcije in spremenljivke programa, s tem vpliva na nastale podobe, med njimi izbira primerne  in jih natisne (Matjaž Hmeljak).

 

Avtorice in avtorji so predstavljeni le z nekaj deli iz svojih bogatih opusov, zato razstava deluje precej skromno in okrnjeno, hkrati pa poskuša zajeti tisti segment delovanja umetnic in umetnikov, ki je bil realiziran v grafičnih delavnicah MGLC-ja. Če tovrstnih del za razstavo ni bilo mogoče pridobiti, so nekatere umetnice in umetniki predstavljeni z reprezentativnimi deli svojega opusa ali kombinirano. Menim, da je vsebinska in tehnična raznolikost razstavljenih del prej prednost kot slabost, saj to razstavo bogati, kakšen od gledalcev pa bi vseeno lahko dobil vtis, da postavitev deluje nehomogeno in preveč raznoliko. Ne smemo pozabiti, da gre za predstavitev umetnikov, ki so ustvarjali v različnih obdobjih, v različnih grafičnih podzvrsteh in tehnikah, pod različnimi vplivi in v različnih tehničnih pogojih. V svojem snovanju so imeli različne pristope in cilje, obravnavali so različne teme ali samo raziskovali zmožnosti grafike kot ustvarjalnega medija ter se prepuščali eksperimentiranju.

 

Denis Volk



[i] Mednarodni grafični bienale, ki ga organizira MGLC, je med najstarejšimi in najpomembnejšimi bienali grafike v svetu. Prvi grafični bienale je bil organiziran leta 1955.

blog comments powered by Disqus
Comunicati.net è un servizio offerto da Factotum Srl